|
|||
|
 Čehi 2 V petek, 22. februarja dopoldne smo se Tomaž Česnik, Matjaž Milharčič, Marko Gombač in Janko Marinšek zagnali v hrib, gazili 3 ure v snežno odejo, ki je z višino postajala vse debelejša. Ob 16.00 uri smo se prebili do baznega tabora pod Bandero. Vedeli smo, da čas ne bo ravno naš zaveznik, zato smo bili ob 17.30 že pripravljeni za skok v temo. 
Brez večjih težav smo se vsak s svojo transportko okoli polnoči spustili
do -900m. Po manjšem okrepčilu smo se že nekoliko utrujeni odpravili spat.
Sam sem odšel v jamo kar naravnost z dela, z nočne izmene, zato sem bil od
vseh že kar fuč. Privoščili smo si 8 ur spanja in se v soboto zjutraj
pognali proti "koncu", ki nas vse najbolj zanima. Postojnčani smo se začeli
pripravljati na že znane ožine Prehoda zelenega palca in Azzacanawaya, le
Marko je bil neobremenjen, ker ni slutil v kaj se podajamo. V dobrih šestih
urah smo se pretlačili do dvorane Cagoul. Komaj sem čakal kaj bom lahko
videl, kje je toliko let tako iskano nadaljevanje. In glej ga zlomka, tako
radi bi uživali v neznanem (začetek je poznal le Tomaž) pa smo morali takoj
poprijeti za delo.
Z Markom sva začela z meritvami novega nadaljevanja, medtem sta Tomaž in
Matjaž opremljala jamo in iskala nove prehode. Ravno ko sva merila vhodni
rov v nove dele, stopim na skalo, ki se pod mojo težo podre in delno zapre
že tako ozek prehod naprej. S tem nisva mogla naprej, k nama pa ne Tomaž in
Matjaž, ki sta bila na drugi strani. Dobri dve uri smo se ukvarjali s tisto
tisočkrat prekleto skalo, dokler le ni uspelo nazaj prilezti Tomažu in
skupno nam jo je uspelo odstraniti. Fantom se moram opravičiti za to mojo
nerodnost, ki se je končno le dobro iztekla. Nadaljevali smo z meritvami in
iskanjem "naprej", ki kar ni peljalo h koncu. Po namerjenih 150 metrih suhih
rovov, smo prišli do tekoče vode, ki smo ji sledili preko jezera Dobrih
obetov do približno 5-meterskega slapa. Takoj za njim sva se z Gombačom
odločila za prekinitev merjenja, saj nas je čas že zelo preganjal. Ker sta
bila Tomaž in Matjaž že naprej, sva ju dohitela in skupaj smo se vsi štirje
pred 15 metrskim slapom morali obrniti, saj nismo imeli več vrvi.
Po manjšem prigrizku smo morali priznati, da je za tokratno akcijo dovolj in
čeprav je bilo nadaljevanje videti zelo vabljivo, smo se morali obrniti. Na
mestu, kjer smo končali z merjenjem, smo zložili vso opremo, ki nam je še
ostala in se po 24-urnem delu in stalnem gibanju prebili nazaj do Prehoda
zelenega palca. Uspelo nam je še skuhati tako dobro juhico, kot je ni nikoli
doma in že smo vsi spali. Po petih urah trdega spanja nas je Tomaž zbudil in
že smo morali pospraviti bivak, bila je namreč že nedelja okoli poldneva.
Okoli 16.00 smo bili zopet pri bivaku na -900m. Ker smo vedno bolj čutili
utrujenost, smo se odločili še za nekaj uric spanja. Iz njih so nastale kar
debele ure, saj smo se nekje ob 23.00 uri le dvignili in pripravljali na
premik, dnevna svetloba je bila še daleč.
Iz jame smo prišli v ponedeljek dopoldne, v čudovit sončen dan. Počasi smo
pospravili opremo, ponovno pripravili težke nahrbtnike in utrujeni,
zadovoljni in vsak s svojimi vtisi odšli v dolino. Tomažev avto je čakal na
nas, da nas popelje na zasluženo kosilo. V Postojno smo se pripeljali pozno
popoldan, kjer so nas že nestrpno čakali vodja odprave Tone Palčič & company
ter naši klubski kolegi. Vsi so takoj želeli izvedeti novice s prve roke.
Domov sem prišel še pravi čas, da sem po hitrem tušu pozdravil domače in še pravočasno ujel svojo izmeno, nočno seveda. Janko Marinšek  
|
||
 |
 |
||
